Licitacija:

Na zabavah, kjer so igrali Zasavci, so večkrat licitirali 30-litrski sodček vina. Na neki zabavi sta se dva gosta odločila, da bosta dobila sodček prav onedva in pika. Toda oba ga nista mogla dobiti.
»V prvo, drugo in v... tretje!« Ko sta za sodček zmetala že povsem nerazumljive vsote denarja, je vrgel jurja eden od Zasavcev in sodček je bil njegov.
Prej je bilo videti, da se bosta stepla gosta med seboj, zdaj pa sta se oba zapodila v Zasavca. Komajda je ušel živ...

Od tistega časa naprej se Zasavci sami niso več udeleževali licitacij!

Oboževalka:

Veseli Zasavci so imeli veliko oboževalk. Bili so mladi, skoraj vsi so imeli dolge lase, pa še dobro so znali igrati vse zvrsti glasbe.
V Litiji jih je zaprosilo lepo dekle:

»Tako rada bi prepevala z vami! Ali lahko poskusno posnamem z vami na tranzistor eno Slakovo pesem. Pojem skoraj tako lepo kot vi.«

Očitno je bilo, da je tako vsiljiva samo zato, ker jih je rada videla.
Veseli Zasavci so si med odmori ves čas dali opravka samo z njo. Na tranzistor so posneli kar deset Slakovih pesmi, potem pa so ji obljubili, da bodo doma posnetke razvili - podobno kot na filmu - in jih prinesli, ko bodo spet igrali kje v bližini.
Dekle je bilo presrečno. Za dodatek je posnela še pet pesmi.

Narodno je bilo samo to, da v tranzistorju ni bilo kasete in so se ves večer ukvarjali z njo samo zato ker je imela prave manekenske mere telesa. V glavi pa nekoliko manj...

Olje se nateka počasi:

Marsikateri član ansambla si je za svoje prve honorarje igranja kupil avtomobil. Seveda star, honorarji pač niso bili veliki.
Ivo Rančigaj, eden od ustanovnih članov Zasavcev, si je kupil tako star avto, da mu je požiral olje na litre. Nekoč je več kot pol ure zamudil na igranje.
»Kaj pa je bilo?« so ga vprašali vsi začudeni.
» Saj veste, kakšen avto imam! Olje sem moral nalivati.«
»Čakaj, ampak to nisi delal pol ure!«
»Pa sem! Hitreje ni šlo.«

Res ni šlo. Ivo je namreč nalival olje skozi luknjico, iz katere je potegnil palčko za merjenje olja...

Poklicni šofer:

Srečka Sušnika je nekoč z igranja peljal poklicni šofer. Oba sta ga imela malce pod kapo, pa se nista preveč sekirala , kam se peljeta.
Na lepem je asfalta zmanjkalo.
»Ti, tu pa ne bo prav prav. Obrniva in pojdiva po drugi cesti!«
Res sta obrnila in se znašla na drugi cesti. Tudi te je kmalu zmanjkalo in prešla je v kolovoz.
Poskusila sta še dvakrat, a ni šlo.

Zato sta v avtu raje počakala do jutra. Zjutraj sta ugotovila, da spita prav ob križišču ceste, ki je držala proti domu....

Smrdiš ko kuga:

Sredi igranja skladbe je Jožeta Vukiča tako zagrabilo, da je moral nemudoma zapustiti bobne in oditi »odlit« nedaleč stran od odra.
Prepričan je bil, da bo to storil neopazno in da se bo še pred koncem
skladbe vrnil na oder.
Med opravlanjem male potrebe pa se mu je naenkrat začelo udirati pod nogami. Vse bolj in bolj. Na trdnem je pristal šele tedaj, ko je do kolen stal sredi umazane stoječe vode.
»Smrdiš ko kuga!« so mu rekli Zasavci, ko se je vrnil na oder. »Čimprej se pojdi preobleč in preobut.«
Nogavice je vrgel proč, čevlje pa je opral kar z vodo.

Kljub temu je vse do konca smrdel ko kuga. »Drugič pa se raje naredi kar v hlače, boš manj smrdel !« so mu svetovali dobri prijatelji.